Ena najbolj nerodnih japonskih besed, s katero sem se kot ljubiteljski prevajalec srečaval skozi leta, je besedica onii-chan. Na prvi pogled enostavna oznaka za starejšega brata, ki ne bi smela delati večjih problemov, če se skozi scenarij prevečkrat ne ponovi, še manjši problem predstavlja bistroumnim prevajalcem, ki besedo enostavno nadomestijo z imenom tega starejšega brata, a vsekakor velik problem otakuju, ki skuša ohraniti vse njene subkulturološke konotacije za zadovoljstvo zahtevnega gledalstva. Moški otakuji so obsedeni z animiranimi sestricami in podobnimi arhetipi, ki protagoniste risanih zgodb z brhko nedolžnostjo kličejo onii-chan. Na internetu vlada splošen konsenz, da sestrice sedejo otakujem, ker so ene izmed redkih oseb na tem svetu, ki bi nas morale imeti brezpogojno rade in nas sprejemati takšne, kakršni smo. Kot brat trem mlajšim sestram lahko popokam balončke vsakomur, ki je kdajkoli fantaziral o pravi sestrici, saj znajo biti prav tako zlobne kot kdorkoli drug. Ne želim zanikati solidarnosti, ki je v končni fazi med družinskimi člani vseprisotna, a takšna oseba, ki vas bo sprejemala ne glede na to, kakšnega značaja ste ali kako se obnašate – še posebej če ste en navaden pezde – praktično ne obstaja. A želja ostaja, in to je tudi vse, kar je potrebno, da se na letni ravni še vedno napiše kup animejev in drugih zabavnih medijev za tiste otakuje, ki gojijo nezdrav fetiš do namišljenih sestric.

S tem želim poudariti, da obstaja velika razlika med dejanji in domišljijo, kajti to je ključnega pomena za obstanek našega preljubega medija. Vendar težko izključim možnost, da pa namišljeno nima nikakršnega vpliva na našo funkcionalnost v resničnem! Ko pridemo do vprašanja ljubezni, se samski otakuji radi skrivajo za svojimi virtualnimi ženicami, češ da si ne želijo ogabnih 3D deklet, ker jih te niso sposobne razumeti. Z drugimi besedami: nihče izmed nas si ne želi, da bi ga nasprotni spol zasmehoval, ker imamo radi risanke. Če dobro pomislim, razumevanje je res vse, kar si sleherni otaku želi od svoje partnerice. Otakuji si zato velikokrat iščejo dekle prav med animejsko skupnostjo – na spletnih forumih, IRC kanalih in Novoletkah – saj pričakujejo, da bodo ljubiteljice še najbolj razumevajoče. Iz tega lahko potem hitro ugotovite, zakaj je televizijska serija Ore no Imouto ga Konna ni Kawaii Wake ga Nai uživala tako visoke prodajne številke. Ne samo, da je bila Kirino protagonistova sestrica, temveč je bila ona sama otaku, ki je hrepenela po kančku razumevanja.

Kot sem skušal nakazati, nisem pretiran navdušenec nad sestricami, imam pa zato veliko raje nezemljanke! Koncept nezemljanke je v bistvu izpeljiv že iz same besede. Nezemljanke so bitja, ki niso s tega sveta. Obstaja velika verjetnost, da se ti in tvoja nezemeljska simpatija ne bosta nikoli razumela. Večja verjetnost je, da sta vajini usodi slučajno trčili druga ob drugo, ker je ona obiskala tvoj planet, da ga uniči in podjarmi človeško raso. Nezemljanka pomeni nekaj nerazumljivega in nedojemljivega, torej je iz vidika tipičnega otakuja nekaj nezaželjivega. Vsekakor so jim bolj zaželjive sestrice, ki so prišle celo iz iste maternice, kot oni sami. Meni osebno so nezemljanke všečne ravno zato, ker niso nekaj vsakdanjega. Dolgo časa sem mislil, da bom glede na svoje hobije na koncu pristal s kakšno fujoshiko, a trenutno ne kaže tako. Morda zato, ker sem odrasel in nehal sanjariti o neumnostih. Pravzaprav ženske moškim na splošno delujejo zelo nezemeljsko. Njihova drugačnost nekaterim moškim predstavlja črno skrinjico, v katero ne bodo nikoli imeli vpogleda, za razliko od žensk, ki rade pravijo, da smo moški precej preprosta bitja s preprostimi potrebami. Zato se nas pa tako rade znebijo. Sam sem ugotovil, da lahko na simpatijo narediš največji pozitiven vtis, če od časa do časa ušpičiš nekaj, kar jo bo dodobra zmedlo in kar ji bo porušilo vse njene predpostavke. Tako lahko tudi moški postane nezemljan! Šolski primer, kako koncept nezemeljskega vedenja deluje na šokantno učinkovit način, so čefurji, ki zlorabljajo svoje partnerice. Nikoli prej si nisem znal pojasniti, zakaj povsem normalne ženske vztrajajo z nasilnimi čefurji, če jim pa buške in psihološki stres prigovarjajo, naj jih pustijo. Ni stvari na tem svetu, ki bi racionalno opravičevala takšna razmerja, a mnogo žensk v njih vztraja, ker bi moškega rade razumele. Gre za nesrečno fantazijo, v kateri ženske prostovoljno sodelujejo.

Čar nezemljank je torej njihova drugačnost ali status, podobno kot če bi šli na potovanje in se za tistih nekaj lepih trenutkov poparčkali z domačinko ali domačinom. Čeprav si boste ob znaku za odhod verjetno pomahali v večno slovo, vseeno mora obstajati pot naprej za takšno razmerje. To pot pestijo poleg običajnih še povsem nenavadni problemi, predvsem kar zadeva komunikacijo. A probleme s komunikacijo ima lahko prav vsak par, tujca ali ne, pri čemer lahko pomaga le ljubezen.

V poučen ogled priporočam prastari Onegai Teacher, lanskoletni Denpa Onna to Seishun Otoko ter aktualni Ano Natsu de Matteru.