Hoshi o Ou Kodomo je zgodba o deklici Asuni, ki preživlja svoje osamljene otroške dni ob poslušanju radia s posebnim kristalom, darilom njenega očeta. Nekega dne spozna skrivnostnega fanta, ki je prišel iz podzemnega sveta Agarthe, a ta na površju nesrečno izgubi življenje. Asuna se ne more sprijazniti z njegovo smrtjo, zato se skupaj s profesorjem zgodovine odpravi v podzemlje, z namenom da poiščeta duši izgubljenih ljubezni.

Shinkai Makoto se nam je vtisnil v spomin kot režiser, ki zna zapeljevati z božansko animacijo. Najbolj značilna so njegova ozadja nebesnih obokov, ki so tudi tokrat tako prelepa, da sama po sebi izzovejo solzo ali dve. Njegova barvita animacija predstavi mit o votli Zemlji kot nekaj izjemno privlačnega. Presenečeno sem odkril, da obstaja celoten žanr podzemnih pustolovščin, ki temeljijo na podobnih mitih. Agartha je omenjena v različnih zgodovinskih virih, podobno kot izginuli kontinent Atlantis, s tem da so znanstveniki teorijo votlega planeta temeljito ovrgli. Želim si, da bi nam Shinkai še kaj povedal o Agarthi in njeni družbi, čeprav sem se pri njem že navadil, da ni pretiran navdušenec nad raziskovanjem svetov. Režiser namreč pobere največ negativnih kritik na račun introvertnih tematik, ki jih pokriva skozi svoje filme. Navdih vleče iz tematike osamljenosti in fizične razdalje, o katerih je govoril že v Hoshi no Koe in Byousoku 5 cm/s. Tokrat se ponovno spopade z razdaljo, sovražnico vsake ljubezni, s tem da problem potencira na njegov logični maksimum – ko je ljubezen ujeta med domeno življenja in domeno smrti.

Čeprav Asuna nastopa kot glavna junakinja, bi rad izpostavil Morisakijevo vodilno vlogo. Profesor se nam predstavi kot član Arch Angela, skupine gnostikov, ki želijo kapitalizirati na Agarthinem znanju in tehnologiji. Asuni razloži, da je zadnjih deset let proučeval raznorazne teorije o podzemlju, da bi našel vhod vanj in s tem pot do svoje žene. Takšna obsedenost je v meni takoj sprožila sum, da je človek morebiti le zblojen otaku. Čeprav je Shinkai tokrat poskusil z žensko v glavni vlogi, se Asuna izkaže le za bledo senco že poznanih junakinj, recimo Ghiblijevih, na katere vsaj fizično spominja. Morda me je toliko bolj zanimal Morisakijev razvoj, ker sem bil včasih tudi sam zblojen otaku, a verjetno bolj zaradi tega, ker je Asuna dolgočasen lik. Morisaki je torej vodič za otakuje, medtem ko je Asuna za vse ostale. Dolga pot v notranjost Zemlje lahko simbolizira marsikaj. Kot prvič služi za ilustracijo razdalje, ki stoji med njima in njunima ljubeznima, kot drugič pa pokaže, kako globoko sta se morala spustiti v lastni psihi, da sta se dokopala do odgovorov na pereča vprašanja.

Morisaki se zaveda, da se zgodba Orfeja in Evridike ne konča lepo, vendar se vseeno poda na pot razočaranja. Podobno kot Quetzal Coatl je tudi on prišel vsaj metaforično umreti v najgloblji kotiček sveta. Vse to mi pravzaprav meče asociacije na študije sociologa Miyadaija Shinjija, ki predlaga, da smo si otakuji izbrali svet blodenj in neresničnosti za dosego lastne homeostaze v razmerju do sveta. Morisaki je v Agarthi tako rekoč v svojem svetu, kjer išče izpopolnitev svoje nemirne duše. Agartha je, če dobro pomislim, izredno tragičen način, kako je človek zavrnil resničnost, čeprav je za Morisakija morda celo primerno, da je ostal v propadajočem svetu. Asuna se za razliko od njega vrne na površje, kar otakujem sporoča neprijazno sporočilo: “Kar ostanite zabubani v svojem svetu, če ste obupali nad iskanjem sreče v resničnosti.”

Shinkai na žalost tudi s tem filmom ni znal stopiti iz svoje kože. Zanimivo se mi zdi, da ga kritiki štejejo v sam vrh japonske celovečerne animacije, po drugi strani pa ga gledajo postrani, ker se ne spopada z aktualnejšimi tematikami, kot to počneta preostala dva, Miyazaki in Hosoda. Zato se še odločam, ali Shinkai resnično spada v sam vrh, saj s svojimi filmi ne izraža ničesar, kar bi vzpodbudilo širšo debato. Ali ga kritiki radi uvrščajo med elito, ker preprosto ni drugih kandidatov, ki bi elito lahko sestavljali? Pa vendar moramo upati v njegovo generacijo ustvarjalcev, saj z njimi umre tudi upanje za žanr japonske animacije. Zdaj, ko je do konca potenciral tematiko razdalje, bi bil že čas, da se Shinkai z naslednjim filmom loti česa novega. Morda pa njegova ozadja nebesnih obokov kritičnemu gledalcu arogantno deklarirajo, da čeprav je pravi svet razprostran in poln lepote, ga ta kot režiserja nikakor ne zanima.