Nedolgo nazaj sem se poglabljal v podrobnosti literature za otakuje ter odkril ideologijo, ki jo je sociolog Uno Tsunehiro predstavil pod skovanko ketsudan-shugi. V japonskih ustvarjalnih delih se je v preteklem desetletju manifestirala kot sentiment japonske družbe, ki pa naj bi počasi že izgubljal svojo veljavo. Ketsudan-shugi postavlja v ospredje načelo pravičnosti posameznika, a ker vam ta stavek verjetno pove bolj malo, dobesedni prevod pa je neustrezen, sem se odločil predstaviti poglavitnosti ideologije s pomočjo mojih predragih risank.

Death Note sem na blogu že dostikrat omenil, kar me po svoje preseneča, saj si po prvem srečanju z animejem nisem mislil, da bi se za njim lahko skrivalo kaj več kot le razburljiv najstniški triler. Zgodba nam predstavi Yagamija Lighta, rahlo depresivnega in razvajenega dijaka, ki nekega dne naključno najde notesnik morilskega značaja: vanj vpišeš ime neke osebe in zapisana oseba umre. Light je brihten, vendar močno narcisoiden in aroganten mladenič, kar pa ne gre preveč dobro skupaj z notesnikom smrti. Death Note mu ponudi priložnost, da na okruten način pomede s človeško nesnago in s tem spremeni svet. Bralci in gledalci lahko po svoje simpatiziramo z Lightovimi razlogi, čeprav še tako bolestnimi. Kar spomnite se vseh tistih trenutkov šibkosti, ko ste si v naglici zaželeli, da bi vsi nadležneži, krivičneži in nepridipravi že srečali svoj konec. Slaba stran ideologije cilja, ki opravičuje sredstva, pa je seveda njena nediskriminatorna narava. Light se na žalost ni ustavil pri zlikovcih, temveč je sejal smrt tudi med svojimi sorodniki, policijo in ostalimi možmi postave. Lahko fantu odpišemo teh nekaj žrtev? Je z njegovim bojem delal dobro ali slabo?

Z Lightovim zamišljenim svetom pa se ne bi popolnoma strinjal Lelouch Lamperouge, še en brihten mladenič in protagonist animeja Code Geass. Princ Lelouch je skušal z uporom proti njegovi domovini, diskriminatornem Britanskem imperiju, ustvariti pravičnejši svet, v katerem bi lahko njegova invalidna sestra Nunnally srečno živela. Od coprnice C.C. je namreč prejel moč absolutnih ukazov, ki jim prejemnik ne more nasprotovati. Se pravi, če bi z močjo nekomu ukazal, naj se ubije, bi se ta ubil. Podobno kot Light se je tudi Lelouch spravil graditi “boljši” svet, s podobnimi nadnaravnimi sredstvi in metodami, za svoje politične ambicije pa je izkoriščal in moril tudi prijatelje. Fanta sta tako rekoč prakticirala dve izjemno agresivni ideologiji, ki pa sta ju slabo utemeljila in tudi slabo izvedla.

Uno predpostavlja, da so velike ideologije že iz mode za sodobno Japonsko. Nihče več razen skrajnežev ne verjame v katerega izmed poglavitnih izmov ali svetih knjig, nastali vakuum pa so zato nadomestile osebne ideologije. Japonska mladina, med katero je tovrstna literatura najaktualnejša, pogreša obljubo združene Japonske, saj naj bi ta poskrbela za kakovostno življenje, a jih v tem oziru vztrajno pušča na cedilu. Skozi ketsudan-shugi lahko torej ocenimo naš model resničnosti in obravnavamo naš osebni smisel za pravico, v zabavni literaturi pa lahko računamo na ideološki spopad.

Mirai Nikki je za moje pojme dober šolski primer. V njem spoznamo nesrečnega srednješolca Amana Yukiteruja, sicer vestnega pisca svojega mobilnega dnevnika. Nekoč pa začne dnevnik napovedovati prihodnost, kar fant sprva z veseljem izrablja za izboljševanje ocen, kasneje pa tudi prejme račun: z njim se mora spopasti z ostalimi lastniki posebnih dnevnikov v bitki do smrti. Njegovi smrtni sovražniki me vedno znova navdušujejo, saj ima vsak izmed njih svoj okus pravice. Eden je filozofije, da le zmagovalec določa, kaj je pravica, saj poraženec nima besede. Spet drugi je zagovornik cilja, ki opravičuje sredstva itd. Najbolj zanimiva pa je Yukkijeva premaknjena punca Yuuno, ki prav tako sodeluje v igri. Njen cilj je obvarovati svojo ljubezen, četudi mora pri tem pobiti vrsto ljudi. Yuuno je ekstremen primer, ki pokaže, da ketsudan-shugi poleg vsega gnilega zagovarja še absolutni egoizem.

Na moje presenečenje pa sem ugotovil, da je One Piece, moj najljubši anime, ena redkih pozitivnejših implementacij te ideologije. Skozi anime spremljamo pustolovščine Luffyjeve posadke piratov, ki so na lovu za velikim zakladom One Piece. Kot prvo značilnost ketsudan-shugija lahko izpostavim indiferentnost posadke do kakršnekoli avtoritete. Vedo, da operirajo pod piratsko zastavo, ki naj bi bila anarhistično nastrojena proti sistemu, vendar so Slamnikarji v resnici le ljudje z ambicioznimi cilji, ki jih želijo doseči za vsako ceno, tudi če se bodo zaradi tega morali stepsti s svetom ali s prijatelji. Nasprotovanje ideologij se sicer najbolje kaže, ko nastopijo akterji, ki bi radi ugonobili piratski način življenja, bistveno pa je spoznanje, da je sloga, kakršna se kaže med samimi člani piratskih posadk, kljub vsemu možna.

Morda se za tem načinom komunikacije skriva opis, zakaj beležimo vedno več povezovanja za dosego ožje usmerjenih ciljev. V politiki lahko pokažem na tako imenovane piratske stranke, ki se zavzemajo za izredno specifična interesna področja, v aktivizmu na spletno telo Anonymous, ki se razkropi, ko akcija doseže svoj namen, in ponovno sestavi ob naslednji priložnosti, v slovenski družbi pa na večjo aktivnost društev v zadnjih šestih letih. Akademska struja otakujev že napoveduje nove premike literature, stran od sekai-keija in ketsudan-shugija, saj se je njihov čas po velikem vzhodnojaponskem potresu iztekel. Baje je čas za solidarnost.