Po besedah Patricka W. Galbraitha, avtorja knjige The Otaku Encyclopedia, se na Japonskem definira otakuja kot človeka, ki mu obsedenost s hobiji hodi v napoto do te mere, da se izmika odgovornostim in postane breme svoji okolici. Takšnim ljudem pri nas pravimo manijaki, beseda otaku pa ima na zahodu milejši, bolj specifičen pomen, ki sicer označuje ljubitelja animejev, mang in vsega japonskega. Seveda, s tem ne želim prikriti dejstva, da pravi otakuji živijo tudi med Slovenci. Na internetu jih boste hitro prepoznali kot tiste prepotentneže, pametnjakoviče in strastneže, ki z vnemo zagovarjajo svoja stališča glede hobija, se kot otroci kregajo glede vsebine japonskih risank ali stripov in so na splošno v sramoto sodobni družbi. V slovenski kulturi risanke še vedno veljajo za otročarijo, zato so otakuji pod stalnim pritiskom, da dokažejo sebi in svoji okolici nasprotno. Če pogledamo, da se animeje trži kot zabavo za odrasle, potem nam lahko hitro postane jasno, zakaj animeje gledajo predvsem najstniki in mladi odrasli.

Zakaj se nekateri ženejo v takšne ekstreme, da zanemarjajo šolo, posel ali družino zaradi hobija? Odgovor ni najbolj preprost, saj poznamo odrasle manijake, ki hodijo v službo in imajo družino, a prosti čas namenjajo skoraj izključno svojim hobijem, recimo gradnji vikenda. Pri mladih tičijo razlogi drugje. Mladi so v procesu izgradnje osebnosti in samozavesti, zaradi česar iščejo zunanjo potrditev, to pa najlažje najdejo v okoljih, ki so jim dostopna in domača. Japonske risanke privabljajo ljudi s tovrstnimi potrebami ravno zaradi njihovih karakteristik. Recimo, z njihovimi liki se hitro poistovetimo, saj so v osnovi nepopolni in polni dilem, kakor vsak človek. Animeje prepoznamo po eksotični kvaliteti japonske animacije, njihovih čuda vzbujajočih svetovih in nišnem fetišizmu, ki poskrbi za vse naše muhe, japonsko pripovedništvo pa ponuja vpogled v tujo kulturo in nam daje drug zorni kot na naš svet. Kot si rad mislim, animeji so popolna droga, ne samo zaradi njihovih kvalitet, temveč tudi zaradi dostopnosti, cene in kvantitete. S pretiravanjem pa tudi animeji vodijo v zasvojenost in proizvajajo svoje vrste odvisneža.

Psiholog Erik Erikson je razdelil razvoj človeške psihe na osem delov. Peti izmed njih zadeva mlade med dvanajstim in srednjimi dvajsetimi leti, med katerimi naj bi se vsi ukvarjali z izgradnjo lastne identitete. Med študenti ponavadi to obdobje traja dlje, in dokler ta proces ni končan, se zna zgoditi, da se vleče ali ustavi tudi osebkov družbeni napredek. Japonci so temu obdobju brezciljnosti in brezdelja nadeli latinsko besedo moratorium, ki se v justici nanaša na odložitev izvršb, v publicističnih besedilih pa na začasno opustitev dela. Ravno v času moratorija imajo mladi najmanj stroškov in največ denarja, saj še vedno živijo pri starših, delajo pa prek študentskega servisa, tako da imajo dovolj sredstev in časa za igro. Brezdelje in igra pa žal nista družbeno cenjeni praksi, ne na Japonskem in ne v Sloveniji, zato ima beseda kraj sveta v kontekstu subkulture negativen pridih.

Torej, čemu takšna ekstremnost? Zakaj zmetati na tisoče evrov za Blu-ray ploščke, manga zvežčiče, akcijske figurice, računalniške igre, cosplay oblačila in poštnino do Slovenije? Da ne omenjam izgubljenega časa za masovno konsumiranje zabavnih vsebin, ki bi ga lahko porabili na kakšen družbeno koristnejši način, magari v namen izpopolnjevanja? Tudi sam sem se dolgo časa štel za otakuja, pa se mi zdi, da je prav izpopolnjevanje tisti kamen spotike, ki smo si ga nastavili za utemeljitev našega fanatičnega vedenja. Dejstvo je, da dokler oseba ne bo zaključila vprašanj trenutne stopnje, bo težko nadaljevala svojo pot, tako da po moje hobi dostikrat služi kot polnilo, dokler si človek ne razreši vseh osebnih dilem. Pomanjkanje življenjskega smisla in ciljev tudi naredi svoje. Ne bi mi verjeli, kolikokrat so znanci otakuji pustili za sabo ta hobi, ko so si našli redno zaposlitev ali dekle. Ob takšnih dogodkih sem se dostikrat vprašal, ali ima hobi sploh kakšno vrednost, če ga lahko vsak trenutek spodnese tesnejši urnik ali katerakoli tridimenzionalna frajla.

Včasih me naravnost fascinira, koliko znanja premore posamičen otaku o specifični temi. Po količini zaužitih podatkov bi neveden opazovalec lahko sklepal, da se otakuji samoizobražujejo za plačljivo pozicijo v kakšni specializirani trgovini, knjižnici, animacijskem studiu ali marketinški firmi. Res je, da vsaj na Japonskem takšna delovna mesta obstajajo – v Sloveniji pač ne – a konkurenca je ogromna. Mislim, da globoko v psihi vsakega pravega ljubitelja animejev ali mang leži želja po soustvarjanju hobija, zato sem prepričan, da je marsikdo izmed nas že razmišljal, kako bi se lahko s hobijem preživljal. Po drugi strani pa bi bila profesionalizacija le-tega dober argument proti vsem, ki so obsojali naše otročje vedenje, moratorij pa označevali kot stran vržen čas, tako da gre pri tovrstnem hrepenenju v sami osnovi za željo po odraslosti.

V televizijski seriji NHK ni Youkoso! se protagonist Satou sreča z znancem iz šolskih let, Yamazakijem, ki je sedaj otaku z željo, da postane ustvarjalec računalniških iger. “Igre niso za igranje,” slavno vzklikne, “Igre se lahko samo ustvarja!” Par se z veliko truda prebije na Comic Market, kjer njuna igra doživi spektakularen prodajni poraz, Yamazaki pa se po tem odseli nazaj na kmete, kjer prevzame očetovo kmetijo. Sčasoma si najde ženo in postane srečen, kot si sam poprej ni znal predstavljati.

Razlika med otakujem in profesionalcem se kaže ravno v Yamazakijevem družbenem boju. Če bi imel fant absolutno prepričanje, da želi uspeti na zastavljenem področju, potem bi moral pustiti, da domača kmetija pogori do tal, začeti z naslednjim razvojnim ciklom ter ponavljati zgodbo, dokler ne bi uspel. Oče Gundam franšize, Tomino Yoshiyuki, svetuje, naj se nikar ne podajamo na pot striparja, animatorja ali kakršnegakoli drugega bizarnega poklica, če pri sebi ne čutimo, da ni ničesar drugega na tem svetu, kar bi lahko počeli, ter da imamo poleg talenta in vsakodnevne vaje tudi odločnost, da bomo stradali, preden prejmemo naslednjo plačo. Za moje pojme ravno ta odločnost in obup ločita profesionalca od otakujev. Večina otakujev le potiska hobi v vedno večje ekstreme, namesto da bi zares poskusili z ustvarjanjem bogastva. Za takšne ostane le zabijanje časa v sferi torrent sledilnikov, spletnih forumov, dnevniških zapisov, Twitter čivkanja in pixiv galerij, kjer lahko celebrirajo svojo pot k odraslosti.