Prišel sem do sklepa, da so letošnji poletni animeji za en kurac. Od Pingvinčkov sem si dosti obetal, a so se izjalovili, Zajčkov, Francije in Idolov sem pa počasi že sit, ker vsi trije spadajo v praktično isti žanr. Ko se spraviš gledat My Little Pony, potem prec veš, koliko je ura. Zato sem si za spremembo ogledal japonsko televizijsko dramo Freeter kupuje hišo, mojo prvo po Densha Otoko, ki je skoraj obvezna za vsakega otakuja. Slučajno sem videl, da je naslov popularen med mlajšimi gledalci One Piecea, pa še besedica freeter me je pritegnila, ker nisem ravno tujec takšnemu življenjskemu stilu.

Freeterji so japonska različica delavskega razreda na študentskih napotnicah, brez stalne zaposlitve. Ne bi bil presenečen, če bi bili razlogi za razmah “študentskega” dela na Japonskem podobni našim, rekel bom le, da imajo Japonci manj prostora za napake po diplomiranju, s čimer se je srečal tudi protagonist naše zgodbe. Seiji si po končani izobrazbi z nekaj sreče najde polno zaposlitev pri stereotipni japonski korporaciji, za razliko od mnogih sovrstnikov, a ne zdrži dolgo. Fanta je namreč šokirala tamkajšnja korporativna kultura, v kateri se ni nagrajevalo inovativnosti in učinkovitosti dela, temveč pokorščina in ritolizništvo. Slabim trem mesecem sledeča odpoved pusti neizbrisen pečat na Seijijevem življenjepisu. Novoustvarjen imidž neresnega delavca ga začne tepsti pri vseh ostalih razgovorih za službo, in tako po številnih zavrnitvah izgubi vso voljo do iskanja. Oče je že zdavnaj izgubil potrpljenje do sinovega zabušavanja, mati pa ostaja njegova zaveznica, dokler lahko. Ne traja dolgo, da se tudi mati sesede pod svojimi skrbmi, ki so jo počasi tlačile v depresijo. Zdravnik družini svetuje, da bi materi dobro dela sprememba okolja, kar si Seiji vzame k srcu. Obupan in brez pravih zaposlitvenih možnosti si najde težaško delo fizičnega delavca, da zbere denar za materino novo hišo.

Skozi zgodbo Seiji spoznava vrednost dela, se spopada s posledicami in vzroki materine bolezni, rešuje odnos z očetom, odganja prevarante, skuša si najti stalnejšo zaposlitev, srečuje se z nesrečami na delu, zaljubi se v sodelavko … Včasih se mi zdi, da zgodba res ni več pomembna, pa nima veze, ali gre za moe animeje ali za kakšen drug žanr ali medij. Vsak zaplet v tej 10-delni telenoveli je bil postavljen na svoje mesto brez smisla za pripovedništvo. Glavni konflikt so nekako razrešili do sredine, preostanek serije pa so spletli okoli spečih motivov, ki niso bili tako zelo pomembni – nevarnost fizičnega dela, huda tašča, zlobni sosedje in prevaranti. Protagonistovo romanco so prišparali za dodatni enajsti del, ki so ga izdali kot dodatek Blu-ray paketu. Svetla točka so verjetno liki, ki so jih spočetka predstavili kot navadne klišeje, a so se proti koncu kar lepo razcveteli. Najbolj me je motila matera in njena tako imenovana depresija, ki je prej spominjala na demenco, najbolj všeč pa mi je bil protagonist. Igralec Ninomiya Kazunari je tak simpatičen stric,¹ da bi se serijo splačalo pogledati zgolj zaradi njegove obrazne mimike. Preostanek zasedbe je deloval bolj kot ne leseno, kar me sicer ne preseneča pri japonski igralski estetiki, ki je za moje pojme naravnost bizarna v snemani igri.²

Pa sem upal, da bom zaključil serijo z boljšim mnenjem, a telenovela je telenovela, tudi na Japonskem. Naknadno sem razmišljal, po kakšnih kriterijih se loči dobra dorama od slabe, a glede na to da sem se počutil opeharjenega svojega časa, je kljub tistim nekaj izsiljenim solzicam in nasmeškom ne morem ravno priporočiti, pravičnost gor ali dol. My Little Pony bi moral pogledati do konca, pa bi bilo.

¹ Le gay, saj vem.
² Enako mnenje imam za slovensko igralsko estetiko.