Koncept nezemljanke
Posted by: cyth on: 25. 1. 2012
Ena najbolj nerodnih japonskih besed, s katero sem se kot ljubiteljski prevajalec srečaval skozi leta, je besedica onii-chan. Na prvi pogled enostavna oznaka za starejšega brata, ki ne bi smela delati večjih problemov, če se skozi scenarij prevečkrat ne ponovi, še manjši problem predstavlja bistroumnim prevajalcem, ki besedo enostavno nadomestijo z imenom tega starejšega brata, a vsekakor velik problem otakuju, ki skuša ohraniti vse njene subkulturološke konotacije za zadovoljstvo zahtevnega gledalstva. Moški otakuji so obsedeni z animiranimi sestricami in podobnimi arhetipi, ki protagoniste risanih zgodb z brhko nedolžnostjo kličejo onii-chan. Na internetu vlada splošen konsenz, da sestrice sedejo otakujem, ker so ene izmed redkih oseb na tem svetu, ki bi nas morale imeti brezpogojno rade in nas sprejemati takšne, kakršni smo. Kot brat trem mlajšim sestram lahko popokam balončke vsakomur, ki je kdajkoli fantaziral o pravi sestrici, saj znajo biti prav tako zlobne kot kdorkoli drug. Ne želim zanikati solidarnosti, ki je v končni fazi med družinskimi člani vseprisotna, a takšna oseba, ki vas bo sprejemala ne glede na to, kakšnega značaja ste ali kako se obnašate – še posebej če ste en navaden pezde – praktično ne obstaja. A želja ostaja, in to je tudi vse, kar je potrebno, da se na letni ravni še vedno napiše kup animejev in drugih zabavnih medijev za tiste otakuje, ki gojijo nezdrav fetiš do namišljenih sestric.
S tem želim poudariti, da obstaja velika razlika med dejanji in domišljijo, kajti to je ključnega pomena za obstanek našega preljubega medija. Vendar težko izključim možnost, da pa namišljeno nima nikakršnega vpliva na našo funkcionalnost v resničnem! Ko pridemo do vprašanja ljubezni, se samski otakuji radi skrivajo za svojimi virtualnimi ženicami, češ da si ne želijo ogabnih 3D deklet, ker jih te niso sposobne razumeti. Z drugimi besedami: nihče izmed nas si ne želi, da bi ga nasprotni spol zasmehoval, ker imamo radi risanke. Če dobro pomislim, razumevanje je res vse, kar si sleherni otaku želi od svoje partnerice. Otakuji si zato velikokrat iščejo dekle prav med animejsko skupnostjo – na spletnih forumih, IRC kanalih in Novoletkah – saj pričakujejo, da bodo ljubiteljice še najbolj razumevajoče. Iz tega lahko potem hitro ugotovite, zakaj je televizijska serija Ore no Imouto ga Konna ni Kawaii Wake ga Nai uživala tako visoke prodajne številke. Ne samo, da je bila Kirino protagonistova sestrica, temveč je bila ona sama otaku, ki je hrepenela po kančku razumevanja.
Kot sem skušal nakazati, nisem pretiran navdušenec nad sestricami, imam pa zato veliko raje nezemljanke! Koncept nezemljanke je v bistvu izpeljiv že iz same besede. Nezemljanke so bitja, ki niso s tega sveta. Obstaja velika verjetnost, da se ti in tvoja nezemeljska simpatija ne bosta nikoli razumela. Večja verjetnost je, da sta vajini usodi slučajno trčili druga ob drugo, ker je ona obiskala tvoj planet, da ga uniči in podjarmi človeško raso. Nezemljanka pomeni nekaj nerazumljivega in nedojemljivega, torej je iz vidika tipičnega otakuja nekaj nezaželjivega. Vsekakor so jim bolj zaželjive sestrice, ki so prišle celo iz iste maternice, kot oni sami. Meni osebno so nezemljanke všečne ravno zato, ker niso nekaj vsakdanjega. Dolgo časa sem mislil, da bom glede na svoje hobije na koncu pristal s kakšno fujoshiko, a trenutno ne kaže tako. Morda zato, ker sem odrasel in nehal sanjariti o neumnostih. Pravzaprav ženske moškim na splošno delujejo zelo nezemeljsko. Njihova drugačnost nekaterim moškim predstavlja črno skrinjico, v katero ne bodo nikoli imeli vpogleda, za razliko od žensk, ki rade pravijo, da smo moški precej preprosta bitja s preprostimi potrebami. Zato se nas pa tako rade znebijo. Sam sem ugotovil, da lahko na simpatijo narediš največji pozitiven vtis, če od časa do časa ušpičiš nekaj, kar jo bo dodobra zmedlo in kar ji bo porušilo vse njene predpostavke. Tako lahko tudi moški postane nezemljan! Šolski primer, kako koncept nezemeljskega vedenja deluje na šokantno učinkovit način, so čefurji, ki zlorabljajo svoje partnerice. Nikoli prej si nisem znal pojasniti, zakaj povsem normalne ženske vztrajajo z nasilnimi čefurji, če jim pa buške in psihološki stres prigovarjajo, naj jih pustijo. Ni stvari na tem svetu, ki bi racionalno opravičevala takšna razmerja, a mnogo žensk v njih vztraja, ker bi moškega rade razumele. Gre za nesrečno fantazijo, v kateri ženske prostovoljno sodelujejo.
Čar nezemljank je torej njihova drugačnost ali status, podobno kot če bi šli na potovanje in se za tistih nekaj lepih trenutkov poparčkali z domačinko ali domačinom. Čeprav si boste ob znaku za odhod verjetno pomahali v večno slovo, vseeno mora obstajati pot naprej za takšno razmerje. To pot pestijo poleg običajnih še povsem nenavadni problemi, predvsem kar zadeva komunikacijo. A probleme s komunikacijo ima lahko prav vsak par, tujca ali ne, pri čemer lahko pomaga le ljubezen.
V poučen ogled priporočam prastari Onegai Teacher, lanskoletni Denpa Onna to Seishun Otoko ter aktualni Ano Natsu de Matteru.
Shinkai Makoto: Hoshi o Ou Kodomo
Posted by: cyth on: 10. 12. 2011
- In: Recenzije
- 2 Comments
Hoshi o Ou Kodomo je zgodba o deklici Asuni, ki preživlja svoje osamljene otroške dni ob poslušanju radia s posebnim kristalom, darilom njenega očeta. Nekega dne spozna skrivnostnega fanta, ki je prišel iz podzemnega sveta Agarthe, a ta na površju nesrečno izgubi življenje. Asuna se ne more sprijazniti z njegovo smrtjo, zato se skupaj s profesorjem zgodovine odpravi v podzemlje, z namenom da poiščeta duši izgubljenih ljubezni.
Shinkai Makoto se nam je vtisnil v spomin kot režiser, ki zna zapeljevati z božansko animacijo. Najbolj značilna so njegova ozadja nebesnih obokov, ki so tudi tokrat tako prelepa, da sama po sebi izzovejo solzo ali dve. Njegova barvita animacija predstavi mit o votli Zemlji kot nekaj izjemno privlačnega. Presenečeno sem odkril, da obstaja celoten žanr podzemnih pustolovščin, ki temeljijo na podobnih mitih. Agartha je omenjena v različnih zgodovinskih virih, podobno kot izginuli kontinent Atlantis, s tem da so znanstveniki teorijo votlega planeta temeljito ovrgli. Želim si, da bi nam Shinkai še kaj povedal o Agarthi in njeni družbi, čeprav sem se pri njem že navadil, da ni pretiran navdušenec nad raziskovanjem svetov. Režiser namreč pobere največ negativnih kritik na račun introvertnih tematik, ki jih pokriva skozi svoje filme. Navdih vleče iz tematike osamljenosti in fizične razdalje, o katerih je govoril že v Hoshi no Koe in Byousoku 5 cm/s. Tokrat se ponovno spopade z razdaljo, sovražnico vsake ljubezni, s tem da problem potencira na njegov logični maksimum – ko je ljubezen ujeta med domeno življenja in domeno smrti.
Čeprav Asuna nastopa kot glavna junakinja, bi rad izpostavil Morisakijevo vodilno vlogo. Profesor se nam predstavi kot član Arch Angela, skupine gnostikov, ki želijo kapitalizirati na Agarthinem znanju in tehnologiji. Asuni razloži, da je zadnjih deset let proučeval raznorazne teorije o podzemlju, da bi našel vhod vanj in s tem pot do svoje žene. Takšna obsedenost je v meni takoj sprožila sum, da je človek morebiti le zblojen otaku. Čeprav je Shinkai tokrat poskusil z žensko v glavni vlogi, se Asuna izkaže le za bledo senco že poznanih junakinj, recimo Ghiblijevih, na katere vsaj fizično spominja. Morda me je toliko bolj zanimal Morisakijev razvoj, ker sem bil včasih tudi sam zblojen otaku, a verjetno bolj zaradi tega, ker je Asuna dolgočasen lik. Morisaki je torej vodič za otakuje, medtem ko je Asuna za vse ostale. Dolga pot v notranjost Zemlje lahko simbolizira marsikaj. Kot prvič služi za ilustracijo razdalje, ki stoji med njima in njunima ljubeznima, kot drugič pa pokaže, kako globoko sta se morala spustiti v lastni psihi, da sta se dokopala do odgovorov na pereča vprašanja.
Morisaki se zaveda, da se zgodba Orfeja in Evridike ne konča lepo, vendar se vseeno poda na pot razočaranja. Podobno kot Quetzal Coatl je tudi on prišel vsaj metaforično umreti v najgloblji kotiček sveta. Vse to mi pravzaprav meče asociacije na študije sociologa Miyadaija Shinjija, ki predlaga, da smo si otakuji izbrali svet blodenj in neresničnosti za dosego lastne homeostaze v razmerju do sveta. Morisaki je v Agarthi tako rekoč v svojem svetu, kjer išče izpopolnitev svoje nemirne duše. Agartha je, če dobro pomislim, izredno tragičen način, kako je človek zavrnil resničnost, čeprav je za Morisakija morda celo primerno, da je ostal v propadajočem svetu. Asuna se za razliko od njega vrne na površje, kar otakujem sporoča neprijazno sporočilo: “Kar ostanite zabubani v svojem svetu, če ste obupali nad iskanjem sreče v resničnosti.”
Shinkai na žalost tudi s tem filmom ni znal stopiti iz svoje kože. Zanimivo se mi zdi, da ga kritiki štejejo v sam vrh japonske celovečerne animacije, po drugi strani pa ga gledajo postrani, ker se ne spopada z aktualnejšimi tematikami, kot to počneta preostala dva, Miyazaki in Hosoda. Zato se še odločam, ali Shinkai resnično spada v sam vrh, saj s svojimi filmi ne izraža ničesar, kar bi vzpodbudilo širšo debato. Ali ga kritiki radi uvrščajo med elito, ker preprosto ni drugih kandidatov, ki bi elito lahko sestavljali? Pa vendar moramo upati v njegovo generacijo ustvarjalcev, saj z njimi umre tudi upanje za žanr japonske animacije. Zdaj, ko je do konca potenciral tematiko razdalje, bi bil že čas, da se Shinkai z naslednjim filmom loti česa novega. Morda pa njegova ozadja nebesnih obokov kritičnemu gledalcu arogantno deklarirajo, da čeprav je pravi svet razprostran in poln lepote, ga ta kot režiserja nikakor ne zanima.
Kecudan-šugi
Posted by: cyth on: 3. 12. 2011
Nedolgo nazaj sem se poglabljal v podrobnosti literature za otakuje ter odkril ideologijo, ki jo je sociolog Uno Tsunehiro predstavil pod skovanko ketsudan-shugi. V japonskih ustvarjalnih delih se je v preteklem desetletju manifestirala kot sentiment japonske družbe, ki pa naj bi počasi že izgubljal svojo veljavo. Ketsudan-shugi postavlja v ospredje načelo pravičnosti posameznika, a ker vam ta stavek verjetno pove bolj malo, dobesedni prevod pa je neustrezen, sem se odločil predstaviti poglavitnosti ideologije s pomočjo mojih predragih risank.
Death Note sem na blogu že dostikrat omenil, kar me po svoje preseneča, saj si po prvem srečanju z animejem nisem mislil, da bi se za njim lahko skrivalo kaj več kot le razburljiv najstniški triler. Zgodba nam predstavi Yagamija Lighta, rahlo depresivnega in razvajenega dijaka, ki nekega dne naključno najde notesnik morilskega značaja: vanj vpišeš ime neke osebe in zapisana oseba umre. Light je brihten, vendar močno narcisoiden in aroganten mladenič, kar pa ne gre preveč dobro skupaj z notesnikom smrti. Death Note mu ponudi priložnost, da na okruten način pomede s človeško nesnago in s tem spremeni svet. Bralci in gledalci lahko po svoje simpatiziramo z Lightovimi razlogi, čeprav še tako bolestnimi. Kar spomnite se vseh tistih trenutkov šibkosti, ko ste si v naglici zaželeli, da bi vsi nadležneži, krivičneži in nepridipravi že srečali svoj konec. Slaba stran ideologije cilja, ki opravičuje sredstva, pa je seveda njena nediskriminatorna narava. Light se na žalost ni ustavil pri zlikovcih, temveč je sejal smrt tudi med svojimi sorodniki, policijo in ostalimi možmi postave. Lahko fantu odpišemo teh nekaj žrtev? Je z njegovim bojem delal dobro ali slabo?
Z Lightovim zamišljenim svetom pa se ne bi popolnoma strinjal Lelouch Lamperouge, še en brihten mladenič in protagonist animeja Code Geass. Princ Lelouch je skušal z uporom proti njegovi domovini, diskriminatornem Britanskem imperiju, ustvariti pravičnejši svet, v katerem bi lahko njegova invalidna sestra Nunnally srečno živela. Od coprnice C.C. je namreč prejel moč absolutnih ukazov, ki jim prejemnik ne more nasprotovati. Se pravi, če bi z močjo nekomu ukazal, naj se ubije, bi se ta ubil. Podobno kot Light se je tudi Lelouch spravil graditi “boljši” svet, s podobnimi nadnaravnimi sredstvi in metodami, za svoje politične ambicije pa je izkoriščal in moril tudi prijatelje. Fanta sta tako rekoč prakticirala dve izjemno agresivni ideologiji, ki pa sta ju slabo utemeljila in tudi slabo izvedla.
Uno predpostavlja, da so velike ideologije že iz mode za sodobno Japonsko. Nihče več razen skrajnežev ne verjame v katerega izmed poglavitnih izmov ali svetih knjig, nastali vakuum pa so zato nadomestile osebne ideologije. Japonska mladina, med katero je tovrstna literatura najaktualnejša, pogreša obljubo združene Japonske, saj naj bi ta poskrbela za kakovostno življenje, a jih v tem oziru vztrajno pušča na cedilu. Skozi ketsudan-shugi lahko torej ocenimo naš model resničnosti in obravnavamo naš osebni smisel za pravico, v zabavni literaturi pa lahko računamo na ideološki spopad.
Mirai Nikki je za moje pojme dober šolski primer. V njem spoznamo nesrečnega srednješolca Amana Yukiteruja, sicer vestnega pisca svojega mobilnega dnevnika. Nekoč pa začne dnevnik napovedovati prihodnost, kar fant sprva z veseljem izrablja za izboljševanje ocen, kasneje pa tudi prejme račun: z njim se mora spopasti z ostalimi lastniki posebnih dnevnikov v bitki do smrti. Njegovi smrtni sovražniki me vedno znova navdušujejo, saj ima vsak izmed njih svoj okus pravice. Eden je filozofije, da le zmagovalec določa, kaj je pravica, saj poraženec nima besede. Spet drugi je zagovornik cilja, ki opravičuje sredstva itd. Najbolj zanimiva pa je Yukkijeva premaknjena punca Yuuno, ki prav tako sodeluje v igri. Njen cilj je obvarovati svojo ljubezen, četudi mora pri tem pobiti vrsto ljudi. Yuuno je ekstremen primer, ki pokaže, da ketsudan-shugi poleg vsega gnilega zagovarja še absolutni egoizem.
Na moje presenečenje pa sem ugotovil, da je One Piece, moj najljubši anime, ena redkih pozitivnejših implementacij te ideologije. Skozi anime spremljamo pustolovščine Luffyjeve posadke piratov, ki so na lovu za velikim zakladom One Piece. Kot prvo značilnost ketsudan-shugija lahko izpostavim indiferentnost posadke do kakršnekoli avtoritete. Vedo, da operirajo pod piratsko zastavo, ki naj bi bila anarhistično nastrojena proti sistemu, vendar so Slamnikarji v resnici le ljudje z ambicioznimi cilji, ki jih želijo doseči za vsako ceno, tudi če se bodo zaradi tega morali stepsti s svetom ali s prijatelji. Nasprotovanje ideologij se sicer najbolje kaže, ko nastopijo akterji, ki bi radi ugonobili piratski način življenja, bistveno pa je spoznanje, da je sloga, kakršna se kaže med samimi člani piratskih posadk, kljub vsemu možna.
Morda se za tem načinom komunikacije skriva opis, zakaj beležimo vedno več povezovanja za dosego ožje usmerjenih ciljev. V politiki lahko pokažem na tako imenovane piratske stranke, ki se zavzemajo za izredno specifična interesna področja, v aktivizmu na spletno telo Anonymous, ki se razkropi, ko akcija doseže svoj namen, in ponovno sestavi ob naslednji priložnosti, v slovenski družbi pa na večjo aktivnost društev v zadnjih šestih letih. Akademska struja otakujev že napoveduje nove premike literature, stran od sekai-keija in ketsudan-shugija, saj se je njihov čas po velikem vzhodnojaponskem potresu iztekel. Baje je čas za solidarnost.
O otakujih
Posted by: cyth on: 14. 9. 2011
Po besedah Patricka W. Galbraitha, avtorja knjige The Otaku Encyclopedia, se na Japonskem definira otakuja kot človeka, ki mu obsedenost s hobiji hodi v napoto do te mere, da se izmika odgovornostim in postane breme svoji okolici. Takšnim ljudem pri nas pravimo manijaki, beseda otaku pa ima na zahodu milejši, bolj specifičen pomen, ki sicer označuje ljubitelja animejev, mang in vsega japonskega. Seveda, s tem ne želim prikriti dejstva, da pravi otakuji živijo tudi med Slovenci. Na internetu jih boste hitro prepoznali kot tiste prepotentneže, pametnjakoviče in strastneže, ki z vnemo zagovarjajo svoja stališča glede hobija, se kot otroci kregajo glede vsebine japonskih risank ali stripov in so na splošno v sramoto sodobni družbi. V slovenski kulturi risanke še vedno veljajo za otročarijo, zato so otakuji pod stalnim pritiskom, da dokažejo sebi in svoji okolici nasprotno. Če pogledamo, da se animeje trži kot zabavo za odrasle, potem nam lahko hitro postane jasno, zakaj animeje gledajo predvsem najstniki in mladi odrasli.
Zakaj se nekateri ženejo v takšne ekstreme, da zanemarjajo šolo, posel ali družino zaradi hobija? Odgovor ni najbolj preprost, saj poznamo odrasle manijake, ki hodijo v službo in imajo družino, a prosti čas namenjajo skoraj izključno svojim hobijem, recimo gradnji vikenda. Pri mladih tičijo razlogi drugje. Mladi so v procesu izgradnje osebnosti in samozavesti, zaradi česar iščejo zunanjo potrditev, to pa najlažje najdejo v okoljih, ki so jim dostopna in domača. Japonske risanke privabljajo ljudi s tovrstnimi potrebami ravno zaradi njihovih karakteristik. Recimo, z njihovimi liki se hitro poistovetimo, saj so v osnovi nepopolni in polni dilem, kakor vsak človek. Animeje prepoznamo po eksotični kvaliteti japonske animacije, njihovih čuda vzbujajočih svetovih in nišnem fetišizmu, ki poskrbi za vse naše muhe, japonsko pripovedništvo pa ponuja vpogled v tujo kulturo in nam daje drug zorni kot na naš svet. Kot si rad mislim, animeji so popolna droga, ne samo zaradi njihovih kvalitet, temveč tudi zaradi dostopnosti, cene in kvantitete. S pretiravanjem pa tudi animeji vodijo v zasvojenost in proizvajajo svoje vrste odvisneža.
Psiholog Erik Erikson je razdelil razvoj človeške psihe na osem delov. Peti izmed njih zadeva mlade med dvanajstim in srednjimi dvajsetimi leti, med katerimi naj bi se vsi ukvarjali z izgradnjo lastne identitete. Med študenti ponavadi to obdobje traja dlje, in dokler ta proces ni končan, se zna zgoditi, da se vleče ali ustavi tudi osebkov družbeni napredek. Japonci so temu obdobju brezciljnosti in brezdelja nadeli latinsko besedo moratorium, ki se v justici nanaša na odložitev izvršb, v publicističnih besedilih pa na začasno opustitev dela. Ravno v času moratorija imajo mladi najmanj stroškov in največ denarja, saj še vedno živijo pri starših, delajo pa prek študentskega servisa, tako da imajo dovolj sredstev in časa za igro. Brezdelje in igra pa žal nista družbeno cenjeni praksi, ne na Japonskem in ne v Sloveniji, zato ima beseda kraj sveta v kontekstu subkulture negativen pridih.
Torej, čemu takšna ekstremnost? Zakaj zmetati na tisoče evrov za Blu-ray ploščke, manga zvežčiče, akcijske figurice, računalniške igre, cosplay oblačila in poštnino do Slovenije? Da ne omenjam izgubljenega časa za masovno konsumiranje zabavnih vsebin, ki bi ga lahko porabili na kakšen družbeno koristnejši način, magari v namen izpopolnjevanja? Tudi sam sem se dolgo časa štel za otakuja, pa se mi zdi, da je prav izpopolnjevanje tisti kamen spotike, ki smo si ga nastavili za utemeljitev našega fanatičnega vedenja. Dejstvo je, da dokler oseba ne bo zaključila vprašanj trenutne stopnje, bo težko nadaljevala svojo pot, tako da po moje hobi dostikrat služi kot polnilo, dokler si človek ne razreši vseh osebnih dilem. Pomanjkanje življenjskega smisla in ciljev tudi naredi svoje. Ne bi mi verjeli, kolikokrat so znanci otakuji pustili za sabo ta hobi, ko so si našli redno zaposlitev ali dekle. Ob takšnih dogodkih sem se dostikrat vprašal, ali ima hobi sploh kakšno vrednost, če ga lahko vsak trenutek spodnese tesnejši urnik ali katerakoli tridimenzionalna frajla.
Včasih me naravnost fascinira, koliko znanja premore posamičen otaku o specifični temi. Po količini zaužitih podatkov bi neveden opazovalec lahko sklepal, da se otakuji samoizobražujejo za plačljivo pozicijo v kakšni specializirani trgovini, knjižnici, animacijskem studiu ali marketinški firmi. Res je, da vsaj na Japonskem takšna delovna mesta obstajajo – v Sloveniji pač ne – a konkurenca je ogromna. Mislim, da globoko v psihi vsakega pravega ljubitelja animejev ali mang leži želja po soustvarjanju hobija, zato sem prepričan, da je marsikdo izmed nas že razmišljal, kako bi se lahko s hobijem preživljal. Po drugi strani pa bi bila profesionalizacija le-tega dober argument proti vsem, ki so obsojali naše otročje vedenje, moratorij pa označevali kot stran vržen čas, tako da gre pri tovrstnem hrepenenju v sami osnovi za željo po odraslosti.
V televizijski seriji NHK ni Youkoso! se protagonist Satou sreča z znancem iz šolskih let, Yamazakijem, ki je sedaj otaku z željo, da postane ustvarjalec računalniških iger. “Igre niso za igranje,” slavno vzklikne, “Igre se lahko samo ustvarja!” Par se z veliko truda prebije na Comic Market, kjer njuna igra doživi spektakularen prodajni poraz, Yamazaki pa se po tem odseli nazaj na kmete, kjer prevzame očetovo kmetijo. Sčasoma si najde ženo in postane srečen, kot si sam poprej ni znal predstavljati.
Razlika med otakujem in profesionalcem se kaže ravno v Yamazakijevem družbenem boju. Če bi imel fant absolutno prepričanje, da želi uspeti na zastavljenem področju, potem bi moral pustiti, da domača kmetija pogori do tal, začeti z naslednjim razvojnim ciklom ter ponavljati zgodbo, dokler ne bi uspel. Oče Gundam franšize, Tomino Yoshiyuki, svetuje, naj se nikar ne podajamo na pot striparja, animatorja ali kakršnegakoli drugega bizarnega poklica, če pri sebi ne čutimo, da ni ničesar drugega na tem svetu, kar bi lahko počeli, ter da imamo poleg talenta in vsakodnevne vaje tudi odločnost, da bomo stradali, preden prejmemo naslednjo plačo. Za moje pojme ravno ta odločnost in obup ločita profesionalca od otakujev. Večina otakujev le potiska hobi v vedno večje ekstreme, namesto da bi zares poskusili z ustvarjanjem bogastva. Za takšne ostane le zabijanje časa v sferi torrent sledilnikov, spletnih forumov, dnevniških zapisov, Twitter čivkanja in pixiv galerij, kjer lahko celebrirajo svojo pot k odraslosti.
Freeter kupuje hišo
Posted by: cyth on: 29. 8. 2011
Prišel sem do sklepa, da so letošnji poletni animeji za en kurac. Od Pingvinčkov sem si dosti obetal, a so se izjalovili, Zajčkov, Francije in Idolov sem pa počasi že sit, ker vsi trije spadajo v praktično isti žanr. Ko se spraviš gledat My Little Pony, potem prec veš, koliko je ura. Zato sem si za spremembo ogledal japonsko televizijsko dramo Freeter kupuje hišo, mojo prvo po Densha Otoko, ki je skoraj obvezna za vsakega otakuja. Slučajno sem videl, da je naslov popularen med mlajšimi gledalci One Piecea, pa še besedica freeter me je pritegnila, ker nisem ravno tujec takšnemu življenjskemu stilu.
Freeterji so japonska različica delavskega razreda na študentskih napotnicah, brez stalne zaposlitve. Ne bi bil presenečen, če bi bili razlogi za razmah “študentskega” dela na Japonskem podobni našim, rekel bom le, da imajo Japonci manj prostora za napake po diplomiranju, s čimer se je srečal tudi protagonist naše zgodbe. Seiji si po končani izobrazbi z nekaj sreče najde polno zaposlitev pri stereotipni japonski korporaciji, za razliko od mnogih sovrstnikov, a ne zdrži dolgo. Fanta je namreč šokirala tamkajšnja korporativna kultura, v kateri se ni nagrajevalo inovativnosti in učinkovitosti dela, temveč pokorščina in ritolizništvo. Slabim trem mesecem sledeča odpoved pusti neizbrisen pečat na Seijijevem življenjepisu. Novoustvarjen imidž neresnega delavca ga začne tepsti pri vseh ostalih razgovorih za službo, in tako po številnih zavrnitvah izgubi vso voljo do iskanja. Oče je že zdavnaj izgubil potrpljenje do sinovega zabušavanja, mati pa ostaja njegova zaveznica, dokler lahko. Ne traja dolgo, da se tudi mati sesede pod svojimi skrbmi, ki so jo počasi tlačile v depresijo. Zdravnik družini svetuje, da bi materi dobro dela sprememba okolja, kar si Seiji vzame k srcu. Obupan in brez pravih zaposlitvenih možnosti si najde težaško delo fizičnega delavca, da zbere denar za materino novo hišo.
Skozi zgodbo Seiji spoznava vrednost dela, se spopada s posledicami in vzroki materine bolezni, rešuje odnos z očetom, odganja prevarante, skuša si najti stalnejšo zaposlitev, srečuje se z nesrečami na delu, zaljubi se v sodelavko … Včasih se mi zdi, da zgodba res ni več pomembna, pa nima veze, ali gre za moe animeje ali za kakšen drug žanr ali medij. Vsak zaplet v tej 10-delni telenoveli je bil postavljen na svoje mesto brez smisla za pripovedništvo. Glavni konflikt so nekako razrešili do sredine, preostanek serije pa so spletli okoli spečih motivov, ki niso bili tako zelo pomembni – nevarnost fizičnega dela, huda tašča, zlobni sosedje in prevaranti. Protagonistovo romanco so prišparali za dodatni enajsti del, ki so ga izdali kot dodatek Blu-ray paketu. Svetla točka so verjetno liki, ki so jih spočetka predstavili kot navadne klišeje, a so se proti koncu kar lepo razcveteli. Najbolj me je motila matera in njena tako imenovana depresija, ki je prej spominjala na demenco, najbolj všeč pa mi je bil protagonist. Igralec Ninomiya Kazunari je tak simpatičen stric,1 da bi se serijo splačalo pogledati zgolj zaradi njegove obrazne mimike. Preostanek zasedbe je deloval bolj kot ne leseno, kar me sicer ne preseneča pri japonski igralski estetiki, ki je za moje pojme naravnost bizarna v snemani igri.2
Pa sem upal, da bom zaključil serijo z boljšim mnenjem, a telenovela je telenovela, tudi na Japonskem. Naknadno sem razmišljal, po kakšnih kriterijih se loči dobra dorama od slabe, a glede na to da sem se počutil opeharjenega svojega časa, je kljub tistim nekaj izsiljenim solzicam in nasmeškom ne morem ravno priporočiti, pravičnost gor ali dol. My Little Pony bi moral pogledati do konca, pa bi bilo.
1 Le gay, saj vem.
2 Enako mnenje imam za slovensko igralsko estetiko.
Med živčnim strupom in potresom
Posted by: cyth on: 17. 8. 2011
Hecno je, kako se zgodbe velikih narodov rade zaključijo, ko popokajo njihovi ekonomski balončki. Japonski trg vrednostnih papirjev in nepremičnin je doživljal skokovito rast skozi osemdeseta leta, dokler vlada ni spoznala, da balončka ne bodo mogli večno napihovati. Agresivno so dvignili obrestne mere in s tem povzročili oster padec trga, ki se po dveh desetletjih še vedno ni zmožen pobrati. V devetdesetih se je črnogledost dodobra razpasla: leta 1995 so Japonci trepetali pred zloglasnim kultom Aum Shinrikyou, ki so 20. marca izvedli terorističen napad na železniški sistem z živčnim strupom in ubili 12, ranili pa več kot tisoč ljudi – japonska različica 11. septembra 2001. Maja so poskusili znova, a k sreči jim bomb ni uspelo sprožiti. Za napad so ocenili, da bi lahko povzročil 20.000 smrtnih žrtev, zaloge živčnega strupa, ki so jih oblasti kasneje odkrile v kultovem štabu, pa bi potencialno lahko ugasnile 4 milijone življenj. Mnogim ljudem se je resnično zdelo, kot da jim na vratih sloni apokalipsa.
Jeseni istega leta pa se je na televizijskih zaslonih pojavila animirana serija Neon Genesis Evangelion. Po pričanjih ljubiteljev naj bi bil eden od glavnih razlogov za njeno popularnost Zeitgeist tistih mrkogledih časov, ko je kazalo, da se bodo Angeli vsak čas spustili nad Tokio in ga razdejali. Evangelion je imel na preteklo desetletje animejev, mang, iger in lahkih romanov morda večji vpliv, kot si znamo v teh časih sploh predstavljati. Čeprav se je režiser Hideaki Anno sprva želel pokloniti starejšim predstavnikom superrobotskega žanra, je anime do končnih epizod doživel popolno preobrazbo, skozi katero je opustil koherentnost zgodbe ter se usmeril ekskluzivno v preučevanje in razvoj psihe protagonista Ikarija Shinjija. V procesu je Anno postavil temelje za dve takrat prihajajoči skupini literarnih del, ki sta bili še posebej popularni zadnje desetletje: moe-kei in sekai-kei.
Ljubitelji z zahoda smo verjetno bolje seznanjeni s prvo skupino. Pri moe-kei gre predvsem za dela, ki namenjajo večjo mero pozornosti sestavnim komponentam, recimo likom in njihovi sestavi, kot pa zgodbi. Pri Evangelionu so ustvarjalci dovolili, da je tekom serije zgodba razpadla, naknadno pa so zvlekli v sooblikovanje vsebine celo ljubitelje. Alternativni svet v zadnji epizodi, v katerem junaki zgodbe uživajo brezskrbno šolsko življenje, je Annova ekipa osnovala na podlagi doujinshi ilustracije, ki je med ljubitelji krožila v času prvih televizijskih prenosov. Zgodba je, po besedah postmodernih kritikov, s tem izgubila svojo poglavitno vlogo. Japonski otakuji je od svojih ljubih avtorjev pravzaprav niso več zahtevali, saj so dela začeli dojemati kot sklope posamičnih elementov in ne toliko kot zaključene originale. Morda tu tiči odgovor, zakaj otakujem, od vseh ljudi, očitno ni mar, da se dobre zgodbe ne prodajajo. Za vzorec bom navedel le nekaj ekstremnih primerov, saj se bojim, da so moe animeji še predobro poznani: Di Gi Charat, To Heart in Mahou Sensei Negima!
Želja po igri v peskovniku komponent pa se kaže tudi v bistvu kuuki-kei žanra (ambienten tip). Njegove zgodbe se tipično odvijajo v brezskrbnem vsakdanu, brez večjih pretresov, ponavadi v romantiziranem šolskem življenju, ki ga večina otakujev pravzaprav nikoli ni izkusila. V nekaterih primerih so šli ustvarjalci tako daleč, da so iz izolacijskega balončka odstranili tudi protagonista in s tem zaprli like v okolje brez nepopolnosti. Med kuuki-kei animeje uvrščamo Minami-ke, Natsume Yuujinchou in K-ON! Alternativna struja ambientnih del pod imenom iyashi-kei (zdravilen tip) pa je pristopila bolj pragmatično: njihov namen naj bi bilo mirjenje gledalca s prijemi nostalgije in podajanjem življenjskih gotovosti, brez opcije pobega pred svetom. Med predstavnike štejemo ARIO, Bartenderja in Tamayuro.
Evangelion je postavil tudi temelje sekai-kei žanra (svetoven tip), ki je bil med zahodnimi kritiki v večji meri spregledan. Pod sekai-kei štejemo zgodbe, ki se razvijajo v okvirih manjše skupine likov v času svetovne krize, ponavadi med nemočnim protagonistom (“menoj”) in bojevito junakinjo (“njo”). Rezultat svetovne krize se enači z rezultatom dejanj te skupine, medtem ko so družbeni dejavniki neobstoječi, nerazloženi ali kvečjemu zanemarljivi. Anno je začrtal temelje tega žanra z zaključkom televizijskega Evangeliona, ko se je Shinji spustil v svojo psiho in se spopadel z lastnim samozavedanjem. Tako kot se je Shinji rad umikal v svoj svet, nam sekai-kei žanr ponudi zaprt prostor brez motenj zunanjega sveta. Junakinja mora protagonista brezpogojno ljubiti kot matera, ki ljubi svojega novorojenca, in ga varovati pred svetovno krizo, brez česar bi se razmerje nemudoma podrlo. Kritiki citirajo sekai-kei v apokaliptičnih zgodbah kot popolno moško fantazijo, saj protagonist skupaj z bojevniškim dekletom posredno odloča o usodi sveta. Zahtevano megalomanstvo je verjetno tudi razlog, zakaj dobršen del sekai-kei zgodb spada pod znanstveno fantastiko. Med animeji so najvidnejši Shinkaijev Hoshi no Koe, Gonzov Saishuu Heiki Kanojo in OVA serija Iriya no Sora: UFO no Natsu.
Ekonomska depresivnost in eksistencialna tesnobnost sledeči terorističnim napadom sta poleg želje po odklopu od realnosti ustvarili še en tip ideologije, ki jo je Uno Tsunehiro predstavil pod skovanko ketsudan-shugi (決断主義). Izraza nima kaj smisla prevajati, gre pa za ideologijo, ki zagovarja načelo pravičnosti posameznika. Miyadai Shinji trdi – tako kot marsikateri drug japonski kulturni kritik navdihnjen s postmoderno mislijo – da je Japonska s porazom v 2. svetovni vojni izgubila svojo identiteto in s tem smoter, ki bi dajal narodu nek smisel. Nekateri ljudje so posledično sklenili, da smisla ni ter se začeli umikati iz realnega sveta, zaradi česar se Japonska med drugim spopada tudi z množično problematiko hikikomorijev in ostalih zabušantov. A tudi hikikomoriji morajo jesti, zato so si morali nekako osmisliti svoje življenje. Uno predlaga, da so se ljudje začeli zanašati na lasten občutek za pravico, ki pa je večkrat omejen z našimi lastnimi nevednostmi. Situacijo primerja s filmom Battle Royale, v katerem so se morali dijaki pobiti med seboj, če so želeli živeti. Uno postavi agresivnost ideologije vzporedno s sekai-kei, saj medtem ko subjekt ideologije sprejema podobno misleče, mora istočasno zavračati drugačno misleče, kar je enako sekai-kei protagonistom, ki v svojem svetu zavračajo vse, ki njihovega bita stoodstotno in brezpogojno ne sprejemajo. Japonski blogerji tolmačijo njegove besede, kot če bi želel povedati, da svojega življenja ne bi smeli pogojevati z obstojem nekega smisla. Moram pa reči, da zelo dobro odmevajo v časih, ko se skupine podobno mislečih ljudi zberejo za dosego določenega cilja, nato pa razkropijo (recimo Anonymous). Uno kot zgleda ideologije v animejih navede Death Note in Code Geass.
Hitro po izidu Unove knjige Zero Nendai no Souzouryoku (ゼロ年代の想像力, sl. Moč domišljije v začetku 21. stoletja) se je kaj kmalu oglasil Kamiyama Kenji z animejem Eden of the East, ki je po mojem mnenju že kritiziral koncept ketsudan-shugija in posledično napadel izolacijske zgodbe. Kot višek kritike pa Miyazaki Tetsuya ponudi risanko Puella Magi Madoka Magica, ki jo opeva kot popolno zgodbo odraščanja. Anime v ospredje potisne dekle, ki spoznava sistem, skritega za brezskrbnim vsakdanom, in ga na koncu tudi spremeni, medtem ko skuša ostati zvesta temu, kar ji je v resnici pomembno. Pri sekai-kei zgodbah se dostikrat zgodi, da se protagonist povrne nazaj v infantilno stanje, v varstvo svoje matere, medtem ko Madoka skozi njen razvoj zori in dozori v prav vsakem pomenu besede. Prvi televizijski prenosi serije so se vrstili ravno v času velikega vzhodno-japonskega potresa, ki je vrgel iz stajice marsikaterega vase zabubanega otakuja. Glede na to, da Japonski na obzorju preti še ena ekonomska kriza, ki bo po nekaterih analizah trčila ob njene obale zgodaj po letu 2017, bi na njihovem mestu raje zgrabil za kramp in se spravil obnavljati porušen narod, potem pa zategnil pas in se pripravil na visoke davke in stroge varčevalne ukrepe. Lahko torej upamo, da se bo v japonskih zgodbah naslednjega desetletja odražal eksodus iz narodovega bednega stanja? Kaj bolj se verjetno ne morejo več zabubiti vase, kajne?
C – CONTROL
Posted by: cyth on: 25. 6. 2011
- In: Razmišljanja | Recenzije
- 1 Komentar
Japonska televizijska hiša Fuji si je posebej med ljubitelji animacije ustvarila ime s programskim blokom Noitamina, v katerem ponavadi gostijo vsebine, ki odstopajo od ustaljenih norm sveta animejev, a kljub dobrim namenom jim je gledanost zadnje leto strmo padala. Trend navzdol pa se je končal s pomladanskim zalogajem dveh novih serij, Ano Hi Mita Hana no Namae wo Bokutachi wa Mada Shiranai, okrajšano na AnoHana, in C – The Money of Soul and Possibility Control, okrajšano z začetnico. Čeprav AnoHana blesti v večih aspektih kot C, predvsem v kvaliteti animacije, in si zasluži vso pozornost ljubiteljske baze, se bom tokrat usmeril v socialno šibkejšega.
Na kratko, C je zgodba o trgovanju s prihodnostjo japonskega naroda. Yoga Kimimaro je reven študent ekonomije, ki se mora preživljati z delom v supermarketu. Že davno je ostal brez staršev, zato nima denarja za razuzdano študentsko življenje in se mora nekako znajti v svetu odraslih. Kot naročeno pa mu nekega dne na vrata potrka bančnik Masakaki, ki mu v imenu banke Midas ponudi sodelovanje v posebnem Finančnem okrožju. V zameno za lastno prihodnost, ki jo zaupa Masakakiju kot varščino za morebiten neuspeh, prejme naziv entreja in poosebljeno prihodnost Msyu, skupaj s katero se pomeri v trgovskih poslih Finančnega okrožja. A paziti mora, da ne bankrotira, saj bi s tem izgubil lastno prihodnost, kar bi vodilo v kaj povsem neprijetnega.
Besedico entre so izpeljali iz angleške besede entrepreneur, ki po naše pomeni podjetnik in označuje zagnane ljudi s svežo vizijo in inovativnimi poslovnimi modeli. Za našo dobo bi lahko rekli, da nam inovacije ravno ne primanjkuje, a v časih, ko nam globalna finančna kriza grozi s propadom življenja, kot ga poznamo, so izzivi še toliko večji. Vsaka država se s krizo spopada na svoj način. Eni si na veliko sposojajo od Kitajcev in napadajo države z nafto, drugi čakajo na rešilne novce Evropske unije, spet tretji pa hočemo rešiti vse probleme z odstranitvijo vladajoče koalicije. A morda bi ljubitelje animejev bolj zanimalo, kaj se dogaja na daljnem vzhodu. Za trenutek pustimo marčevski potres in njegove posledice pri miru in se ozrimo na dobro poznano statistično dejstvo: Japonska se spopada s prenizko nataliteto, ki ne kaže nikakršnih znakov rasti, zaradi česa naj bi do leta 2050 osiveli že kar dve petini celotnega prebivalstva. Če pomislimo na neizogibno pokojninsko krizo, dejstvo, ki je že samo po sebi dovolj strašljivo, so v igri tudi čisto kulturološki dejavniki. Recimo, v japonski družbi je nasprotovanje starejšim ali njihovim idejam praktično nezaslišano. Mladi služb ne dobijo, saj korporacije pobirajo le najboljše in ščitijo starejše uslužbence, sveže ideje mladih umov pa starejše poslovodje sistematsko zavračajo, v znak spoštovanja starostne hierarhije.
Če se vrnemo nazaj na C, anime nam na kratko predstavi dinamiko trgovanja s terminskimi pogodbami, a le-te uprizori na malce bolj metaforičen način. Entreji si lastijo assete, ki so neke vrste terminske pogodbe, skupaj s katerimi napadajo nasprotnika in po najboljših močeh sprejemajo napade. Po iztečenem času pogodbe je lahko entre na boljšem ali na slabšem, prav tako kot v pravem svetu, s tem da v Finančnem okrožju nima druge izbire, kot da zastavi uspeh na zmago. V tem primeru pridobi sredstva osnovana na nasprotnikovih derivativih, v primeru izgube pa izgubi tudi del lastne prihodnosti. Varščina avtomatsko pripade lastniku Finančnega okrožja, torej, banki Midas, saj oni izdajajo Midasov denar.
Če se ozremo na zgodovino trgovanja z derivativi, se bomo hitro spotaknili ob podatek, da so bili japonski trgovci prvi na svetu, ki so organizirano trgovali s terminskimi pogodbami. Sredi 17. stoletja so ustanovili Borzo riža v Dojimi, blizu Osake, kjer so trgovali z rižem, brez da bi ga dejansko prekladali iz ene shrambe v drugo. Tako so se tvorile prve terminske pogodbe in začeli ustvarjati velikanski dobički na podlagi špekulacij o pridelku riža in vremenu. Trgovci so bili tisti čas nosilci velikanskih sprememb in rušilci ustaljenih norm. Na družbeni lestvici so se nahajali celo pod kmeti in obrtniki, jezik denarja pa je pravil drugače. Nekateri izmed njih so si nabrali takšna premoženja, da so lahko posojali tudi deželnim glavarjem, a kot najnižjemu sloju so se večkrat dogajale krivice. Yodoya Saburouemon je veljal za enega najvplivnejših trgovcev v začetku 18. stoletja, a na koncu mu je vlada prepovedala trgovanje in zaplenila premoženje. Uradno naj bi kršil kodeks oblačenja.
Po ogledu prvih epizod sem bil prepričan, da namerava C s polno paro pljuvati po kapitalizmu in denarnem sistemu. Konec koncev so se entrejeve bitke odvijale v vzporednem svetu, v katerem ne veljajo zakoni fizičnega sveta, tudi samo poslovanje večkrat ni imelo smisla in je bilo osnovano na nenapisanih pravilih, kar vleče marsikatero vzporednico z našimi finančnimi trgi. Pravzaprav ne bi bilo nič narobe s takšno interpretacijo, če ne bi nevidna roka, ki se jo opeva in časte v ekonomskih litanijah Adama Smitha, neposredno posegla v delovanje Finančnega okrožja in tako rešila dan. Kimimaro se v zadnjih minutah serije še vedno praska po glavi in sprašuje, kaj pravzaprav je Finančno okrožje, a vseeno mislim, da je glavna tarča Cjevih kritik favoriziranje uveljavljenih družbeno-poslovnih navad, ki porivajo Japonsko vedno bližje prepadu.
Propad Yodoya Saburouemona iz 18. stoletja me je spomnil na nedavni primer debelušnega podjetnika, ki se ni udeleževal sestankov v črnem rekelcu in kravati, temveč s kratko majico in irokezo. Govorim o Horie Takafumiju, ustanovitelju ponudnika internetnih storitev Livedoor, ki so ga pred slabim tednom poslali v zapor zaradi davčne utaje. Leta 2004 je želel kupiti Kintetsu Buffaloes baseball klub iz Osake in s tem priklical pozornost žgočih medijskih žarometov. Znan je tudi po mnogih nasilnih prevzemih podjetij, kar svoj čas še ni bilo striktno regulirano. Na podoben način si je tudi priboril sedež na odboru direktorjev Fuji televizije, dom programskega bloka Noitamina. Horie še vedno zatrjuje nedolžnost, neozirajoč se na sramoto, ki jo lahko nakoplje sodelavcem in družini. Na razsodbo se je tudi dvakrat neuspešno pritožil, med časom dolgih sodnih procesov pa je postal simbol upora zajezenim družbenim normam, ki so se zamerile mnogim mladim Japoncem. Mladina si želi sprememb, a v trenutnem družbenem sistemu, ki mu kraljuje kultura starih prdecov, se najde redkokateri heroj, ki bi si upal pokukati na plan s svojo zadnjico. Mnogo talentiranih mladih čuti, da bo šla njihova izobrazba v nič, pa tudi ne hrepenijo po deloholičnem življenju prejšnjih generacij, zato se nekateri že odločajo za tujino. C se strinja in navaja, da so ta pametni zapustili državo že lep čas nazaj. Tudi Horie dvomi, da bo ostal na Japonskem, potem ko pride iz zapora.
Tako nam serija postavi ultimativno vprašanje: ali naj rešujemo sedanjost, ki stoji pred našimi očmi, ali moramo vložiti še kaj v prihodnost, za generacije za nami? Antagonistova sestra je v komi, po vsej verjetnosti možgansko mrtva. Mikuni zastavi vse, tudi prihodnost lastne države, zato da bo mrlič še živel. C je po eni strani poziv mladim, da zberejo pogum, po drugi strani pa poziv starim, da je že čas, da prepustijo vajeti mladim.
Ali Japonska sploh še ima prihodnost? Smo lahko prepričani, da je že niso prodali? Če smem soditi po zaključnih prizorih serije, ki so polni mladih družin in otroškega smeha, sem prepričan, da avtorji še niso izgubili upanja, vendar bo za to potrebna radikalna sprememba. Serija navaja za primer nekaj nepredstavljivega – opustitev japonskega jena, opustitev japonskega ponosa! Res je že skrajni čas za kaikaku (改革) ali reforme – pismenke, ki so krasile kratko majico Horie Takafumija.
P.S.: Saj sem želel še kaj napisati o sami produkciji animeja, a glede na to koliko cenim Cjevo moralno sporočilnost, se mi ne da posebej izpostavljati njegove podpovprečne animacije. Ima pa odlično glasbeno podlago in Qjin glas je izredno ljubek!
Japonska risanka kot kritika sodobne družbe
Posted by: cyth on: 22. 5. 2011
- In: Recenzije | Splošno
- Oddaj komentar
Medtem ko se v Sloveniji opivamo s kritiko družbe na vsakem vogalu in počasi pozabljamo, da bi bilo po rundi jamranja potrebno tudi kaj storiti, se je kritika japonske družbe skrila v svojo majhno akademsko sfero. Tako je namreč varneje, saj na Japonskem še vedno po vojaško poteptajo vsakega posameznika, ki preveč izstopa. A tako kot so se dvorni norčki lahko šalili na račun vladarjev brez strahu, da bi jih kasneje popeljali na vislice, so lahko risanke včasih izjemno primerne za podajanje kritike v družbeno represivni državi, saj jih nihče ne vzema posebej resno. Zato bi danes izpostavil nekaj naslovov japonskih risank, ki skušajo posijati na težavna vprašanja, s katerimi se sooča sodobna japonska družba in tudi širši svet.
Leta 2006 je izšel sedaj kontroverzni anime Death Note. Zgodba govori o inteligentnem mladeniču Yagamiju Raitu, ki se nekega dne posluži črne knjižice, s katero lahko ubija ljudi samo z navedbo njihovega imena. Zaslepljen z njeno močjo se spravi nad zlikovce in brezobzirno uveljavlja svoj okus sodne pravice. Nedolgo po izidu animeja so mediji po vsem svetu začeli poročati o primerih najstnikov, ki so pisali svoje knjižice smrti, v katere so navajali izvore svojih frustracij, sicer brez željenega učinka. Marsikomu je bila Raitova filozofija všeč – pokažite mu zlikovca in prejel bo božjo sodbo – a za seboj ni puščal samo krvave sledi pravih zlikovcev, temveč tudi popolnoma nedolžnih ljudi. Ko se spravi nad že zaprte zlikovce, se že lahko dobro vprašamo o smiselnosti njegovega početja, a bolj kot to, japonske zapore okupira nemalo nedolžnih ljudi, saj njihov sodni sistem spozna za krive kar 99,7% vseh primerov. Zagovorniki sistema navajajo odgovorno preiskovalno delo za razlog, da ne prihaja do pomotnih aretacij, medtem ko kritiki navajajo napačno usmerjeno sodniško odgovornost, češ da sodnik ne opravi svojega dela, če obtoženemu ne naloži kazni, kajti tako popljuva delo policistov. Še hujši problem pa so tamkajšnji okrožni tožilci, ki lahko na lastno pest začnejo preiskavo zoper katerokoli osebo, izdajo obtožnico in jo popeljejo v zapor. Ni dvakrat za reči, da se na njihovem radarju znajdejo tudi nedolžni ljudje, ki samo preveč izstopajo, izstopajoče žeblje pa je v japonski družbi potrebno zabiti. Death Note je z upodobitvijo mentalno nestabilnega najstnika s superiornostnim kompleksom in založenim čutom za pravico morda kritiziral japonski sodni sistem, ki še vedno predaja preveč moči posameznikom.
Eden of the East se že z naslovom posmehuje stanju države Japonske, ki v animeju postane tarča raketnega terorističnega napada. Po nekakšnem čudežu v napadu ni bilo človeških žrtev, zato so na dogodek vsi hitro pozabili. V resnici pa je za incidentom stala posebne vrste igra dvanajstih izbrancev, katerih naloga je rešiti Japonsko. Ti prejmejo čudežen telefon, s katerim lahko pokličejo operaterko Juiz in ji izdajajo naročila za dosego njihove rešitve. Poleg telefona prejmejo tudi proračun desetih milijard japonskih jenov. Kaj je pravzaprav narobe z Japonsko, kaj ji manjka? Ali ni bila Japonska pred potresom tista mogočna država, v kateri roboti mrgolijo na vsakem cestnem vogalu? Dežela neuničljivih mobilnih telefonov in cestnih avtomatov s spodnjicami nedolžnih šolark je le iluzija utopije vsem tujcem, ki niso posebej seznanjeni s tamkajšnjo nepremičninsko krizo ter priloženo recesijo, ki se vleče še iz zgodnjih devetdesetih let. Poleg krčenja prebivalstva je hud problem tudi množica novih vrednot, o katerih pa se v javnem dialogu ne razpreda. Čudežni telefon je izbrancem dal na izbiro, da sami zavladajo Japonski in jo oblikujejo po svojih željah, a na to večina niti ni pomislila. Capljali so med pomanjkljivimi implementacijami, ki so sicer ustvarjale dobro v nekem lokalnem oziru, a za pogumne opcije se niso radi odločali. Odločali pa so se za uničenje države in uničenje ostalih izbrancev. Različne vrednote le-teh, predvsem pa njihovo pomanjkanje vizije za prihodnost simbolizirata stagnirajoče stanje japonske družbene zavesti. Naj omenim, da je anime izšel slabi dve leti pred nedavno naravno katastrofo, ki se počasi spreminja v gospodarsko katastrofo, kar nam da misliti, kdaj bo Japonska sploh lahko začela okrevati?
Sveža spomladanska serija [C] pa govori o denarju. Yoga Kimimaro pripada sloju revne študentarije, s to razliko, da je dejansko reven. Za dekleta in popivanje nima denarja, sprašuje se, če bo sploh zmogel stroške šolnine. Nekega dne pa mu na vrata potrka bančnik Masakaki s ponudbo trgovanja v posebnem finančnem okrožju, ki obstaja paralelno našem svetu. Ker Kimimaro nima lastnega premoženja, Masakaki sprejme fantovo prihodnost kot varščino, ta pa v zameno prejme poosebljeno sredstvo Msyu, s katero se skupaj bojuje proti ostalim ekonomistom v finančnem okrožju. A paziti mora, da ne bankrotira, saj se mu v takšnem primeru lahko zgodi kaj izredno neprijetnega. Banka Midas izdaja lastno denarno valuto, ki pa se v pravem svetu ne loči od pravega japonskega jena. Nekateri finančniki sodelujejo v igri, ker želijo pomagati Japonski iz težke ekonomske situacije, spet drugi so mnenja, da je Midasov denar škodljiv in ruši ravnovesje svetovnega finančnega trga. Od ideje finančnikov, ki živijo v nekem lastnem svetu, do namišljene valute ter poslovnih izmenjav, ki še najbolj spominjajo na otroške Pokemon bitke, se [C] postavlja pred nami kot velikanska metafora za že obostoječ finančni sistem. Anime meče luč na naravo finančnih igric naših ekonomistov, za katerimi že dolgo časa ne stojijo zakoni fizičnega sveta, temveč nam sporoča, da ekonomisti ustvarjajo novo vrednost iz ničesar oprijemljivega, kar ima lahko katastrofalne posledice za naša življenja.
Seveda obstajajo tudi drugi. NHK ni Youkoso! opozarja na slabo moralno stanje in revščino japonske družbe, Fractale nas svari pred navidezno resničnostjo, ki jo ustvarjajo današnji mediji, Sayonara Zetsubou Sensei se satirično posmehuje iz pack japonske družbe in kulture, pa še kakšen bi se našel. A glede na slab ugled, ki ga imajo risanke v naši družbi, ne pričakujte, da bodo igrale glavno vlogo v prihajajoči revoluciji.
.hack//Quantum: Recenzija
Posted by: cyth on: 8. 5. 2011
Še vsak otaku je nekje moral začeti z glodanjam gigantske zakladnice japonskih risank. Moje zanimanje za žanr je sprva vzbudila slovenska televizija, nato pa sem se po aferi z Love Hino znašel na internetu, kjer sem imel na voljo na stotine animejev, med katerimi sem lahko tokrat sam izbiral. Kaj sem storil? Zgrabil sem prvi naslov, ki se mi je po imenu in opisni sličici zdel še najbolj kul. Serija pod vprašajem se imenuje .hack//Sign, ki pri meni še vedno nosi titulo največkrat maratoniranega animeja. Deloma zato, ker je bil eden izmed mojih prvih, v večji meri pa zato, ker je preprosto tako dober. Tisti čas o animeju nisem vedel nekaterih malenkosti, recimo te, da je imel poleg dveh obstoječih serij že serijo iger za Playstation 2 ter da bodo .hack franšizo nadaljevali še vsaj naslednjih sedem let. Ravno to mi je predstavljalo oviro, da bi anime priporočil kakšnemu novopečenemu ljubitelju, saj se vrag skriva v podrobnostih, ki so raztresene čez epsko dolžino vseh ostalih del. Do nedavnega tudi sam nisem vedel, kako bi .hack najbolje povzel in ga tako lahko predlagal vajencem cythove šole ljubiteljstva, a po sedmih letih nam je franšiza sama podarila odgovor v obliki trodelne OVA serije .hack//Quantum.
Osnova vseh .hack animejev je MMORPG igra The World, njihove zgodbe pa se kvačkajo okoli uporabnikov tega spletnega sveta, ki so med igranjem padli v globoko komo. Na podoben način se prične tudi .hack//Quantum. V najnovejši različici igre, The World R:X, izbere za žrtve tokratnega konflikta skupino preprostih srednješolk. Prijateljice, ki ga po internetu žurajo skupaj pod vzdevki Sakuya, Tobias in Mary, se nekega dne udeležijo skupinskega dogodka ter ponesreči postanejo tarče spletnega pregona. Med begom se Sakuya spoprijatelji z malčkom Hermitom, igralcem mačjega videza, ki poseduje zelo zanimiv kos opreme …
Zadnje čase ugotavljam, da je imel .hack//Sign gromozanski vpliv na to, kakšni animeji so mi ponavadi všeč. Misteriozen ambient in ostri dialogi, nato kvalitetna glasbena podlaga in odbite pesmi vstopnih ter izhodnih špic, šele zatem pride na vrsto kvaliteta animacije in podobno. Glavni apil .hacka je zame nedvomno sobivanje različnih zgodb v istem svetu. V tem oziru sem baje močno podoben prvim Gundam otakujem, ki so po nekaterih teorijah vzeli zgodovino Vesoljnega stoletja kot nadomestilo za izgubljeno metapripovedjo. Pri .hacku jo nadomesti skrita pripoved o Auri, virtualni hčerki stvaritelja Fragmenta, se pravi prve verzije The Worlda, njenega prebujenja v .hack//Sign in nekompetence razvijalcev igre pri odpravljanju posledic tega rojstva. Glavni liki serij se do skromnih mer seznanijo z resnico tega virtualnega sveta in nam tako omogočijo razumevanje njegovega delovanja. V .hack//Quantum so dali poudarek na dualizem med virtualnim in resničnim svetom, med katerima so ostali .hack animeji izbrali in se precej striktno držali le enega. OVA sicer pokuka pod pokrov The World R:X, a ljubitelji franšize ne bomo našli ničesar novega. Verjamem pa, da bi novim radovednežem znala zastaviti kakšno vprašanje, katerih odgovori se nahajajo le v starejših animejih, igrah, lahkih romanih ali mangah. Kratka dolžina serije gre na roko vsem, ki bi radi vedeli, kakšne vrste zgodb lahko pričakujete v drugih .hack animejih.
.hack//Quantum so prepustili relativno neznanemu studiu Kinema Citrus; predhodne naslove je animiral studio Bee Train. Za glasbeno spremljavo so presedlali s Kajiure Yuki na Ootanija Kouja. Moram priznati, da je Kajiura moja najljubša skladateljica animejske glasbe, a tudi Ootani ni slab, saj se mi je prikupil z glasbo iz Shakugan no Shane. Največjo razliko med .hack//Quantum in predniki bodo poznavalci verjetno občutili v režiserskih prijemih Tachibana Masakija, ki se močno razlikujejo od ostalih režiserjev izpod okrilja Bee Traina. Nekaterim, vključno meni, njihova režiserska začimba sede, spet drugim ne, a ne glede na prednike moram reči, da je Tachibana opravil solidno delo. V trodelnem animeju sicer ne moreš kaj dosti sčarati, da bi gledalci zares vzljubili tvoje like, čeprav bi glasova Hanazawe Kane in Sawashiro Miyuki znala pomagati. Moram reči, da so .hack animeji od nekdaj dajali večji poudarek na stas likov, kot pa na njihovo substanco, zato nisem posebej razočaran. No, z zadržki lahko omenim, da se .hack dosti ukvarja z eksistencialnimi vprašanji, kanček česar nam razkrije tudi .hack//Quantum. Takole bom rekel… Ko liki zgledajo preprosto kul, niti ne porajtaš pomanjkanja globine ali, v primeru Bee Traina, pomanjkljive animacije.
Zdi se mi, da nas je mnogo začelo gledati animeje, ker so se nam zdeli nadvse kul, brez dodatnih pojasnil. Če je na tem kaj resnice, potem mojo ljubezen do .hacka ne napaja zgolj nostalgičnost animejev iz mojih začetkov, temveč srž japonske estetike, ki se odraža tudi v nizkoproračunskih ponočnih risankah. O tem morda napišem kaj več, ko se konča Hyouge Mono.
Puella Magi Madoka Magica: Recenzija, The
Posted by: cyth on: 22. 4. 2011
- In: Recenzije
- 5 Comments
Eden od razlogov, zakaj mi je One Piece najboljši anime vseh časov, je skoraj zagotovo njegovo nezaključeno stanje. Samo pomislite, koliko animejev se dejansko konča z zadovoljivim zaključkom? Razmišljam in ugotavljam, da takšnih naslovov res ni veliko. Marsikateri anime se morda že začne obetavno, vmes nam celo pokaže nekaj dobrih prijemov, ki nas spravljajo v smeh, iz nas ožemajo solze ali nam dvigujejo adrenalin, morda celo dajejo občutek povečanega intelekta, konec pa našim muhastim okusom ponavadi ne ustreza. Da ne omenjamo raznih adaptacij mang, katerih izvirniki se še sploh niso zaključili!
Puella Magi Madoka Magica je združila vse te elemente, odštevši komedijo, v en sam kotel, pri čemer je bila nadvse učinkovita pri svojem ciljnem gledalstvu. Zgodba nam predstavi Kaname Madoko, prijazno osnovnošolko, ki se nekega dne skupaj s sošolko Sayako znajde v nesreči z nadnaravnim. Punci ugotovita, da se za zaveso vsakdana skriva svet magičnih deklet in čarovnic, dobrih namer in izprijenih želja ter krhkih čustev in hladne racionalnosti. Kaj lahko sploh še izdam o zgodbi animeja, ki v pičlih dvanajstih delih premore toliko dinamike, da bi vsak detajl znal pokvariti vašo bodočo izkušnjo? Nič, rekel bom le, da so ga otakuji zelo lepo sprejeli, kar spet lahko pomeni tisoč in eno stvar. Poleg tega lahko z gotovostjo trdim, da ga širše množice niti pod razno ne bodo znale ceniti, tako da ga nikar ne podtikajte novim ljubiteljem! Nedavno nazaj so na NHK World razlagali, da se japonski obrtniki razlikujejo od naših predvsem po tem, da pri njih obstajajo meje, katerih ni priporočeno prestopati, temveč ustvarjati v okvirih njihovih pravil. Studio SHAFT je v tem oziru storil vse, da bi se prikupil otakujem, celo sprevrgel ustaljen žanr magičnih deklic v nekaj, kar je še najbližje njihovim pokvarjenim srcem. Pri izvedbi je izpadel izjemno iznajdljiv, a Madoko so nedvomno ustvarili ob tipičnih smernicah za otakujske animeje. Tako lahko Madoki očitamo marsikaj, a nezadovoljivega konca skoraj zagotovo ne. Res pa je, da bodo do njega uspeli prilezti že vpeljani ljubitelji animejev, vsi ostali pa boste verjetno obupali ob manipulativnih šokantnih dogodkih, prepogostih emocionalnih izbruhih, subtilnih namigovanjih na lezbična razmerja med glavnimi liki ter ob umetniški animaciji studia SHAFT. Ali pač? Vztrajne infobazične živali čaka mojstrsko dovršen konec, kakršnega bi označil za pravo redkost med današnjimi animeji.
Govora je bilo o tem, da bi gospod scenarist, Urobuchi Gen, rad ustvaril še dodatno televizijsko serijo, tokrat o pocukranem življenju naših najstnic, brez vseh tegob čarovništva in magije. Če dovoli, jaz osebno ne bi rad staknil diabetesa. Zdi se mi, da so serije s tako malo minutaže, kot jo ima Madoka, večkrat na slabšem, saj gledalci nimamo dovolj časa, da bi se dovolj močno navezali na njihove like, a Urobuchiju je pri meni tokrat uspelo. Priznati pa moram, da sem za čas serije prebil kar nekaj dodatnega časa na Pixivu ob gledanju ilustracij ljubke Homure. Kljub ostremu besednjaku, ki sem ga v tem prispevku namenil prej kot ne laikom s polovičarskim odnosom do eksotike, sem mnenja, da je Madoka od Boga poslan anime in vreden, da si ga ogleda vsak zrel ljubitelj animejev.
